občudovanje


občudovanje
удивление, восхищение, преклонение, обожание

Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . . 1972.

Смотреть что такое "občudovanje" в других словарях:

  • občudovánje — a s (ȃ) glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem ∙ ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • veličásten — tna o prid., veličástnejši (á ā) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: veličastne gore, smreke; veličastna stavba / sprejem je bil veličasten b) velikega števila: veličastna množica je bila v sprevodu c) slovesnosti,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vídeti — im nedov. in dov. (í ȋ) 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • àh — medm. (ȁ) 1. izraža obžalovanje, naveličanost: ah, kje neki! ah, beži, beži! ah, kaj tisto! / Skopuh prekleti je .. začel eh pa oh pa ah, kako je težko živeti pod to oblastjo (I. Koprivec) 2. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: ah, kako… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • apárten — tna o prid. (ȃ) raba peša ki vzbuja pozornost, občudovanje: kako aparten klobuk imaš! uprizorili so zelo apartno veseloigro; apartna ženska // poseben, nenavaden: osebe v njegovih novelah so močno apartne in čudaške apártno prisl.: apartno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bíser — a m (ȋ) 1. okroglasta tvorba iz školjk, rabljena za nakit: biser se lesketa; iskati bisere; bleščeči biseri; ogrlica iz biserov; pren., pesn. nebo je posejano z biseri; solzni biseri; biseri rose ∙ bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bleščáti se — ím se tudi bleščáti ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna //… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bleščèč — éča e prid. (ȅ ẹ) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • blestéti se — ím se in blestéti ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • briljánten — tna o prid., briljántnejši (ȃ) 1. nanašajoč se na briljant: briljanten prstan / briljantna zapestnica 2. ekspr. ki vzbuja občudovanje zaradi dovršenosti, popolnosti: ansambel je imel briljanten uspeh; tekmovalci so bili v briljantni formi;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • briljírati — am nedov. (ȋ) knjiž., ekspr. vzbujati občudovanje zaradi izrednih sposobnosti: briljirati v družbi; briljiral je z znanjem jezikov …   Slovar slovenskega knjižnega jezika